Kolektivne pogodbe kot instrument za zmanjševanje tveganja revščine delavcev

Abstract

Kolektivne pogodbe kot oblika avtonomnega urejanja pravnih razmerij s strani samih udeležencev teh razmerij so posebnost delovnega prava. Pravnozgodovinsko so potrjene kot eden ključnih instrumentov za zmanjševanje prekarnosti in revščine delavcev. Kolektivna pogajanja naslavljajo izziv neenake pogodbene moči delavca in delodajalca. Pravica delavcev do sindikalnega združevanja in kolektivnega pogajanja delavcem omogoča sklenitev kolektivne pogodbe, s katero se uredijo plača in drugi pogoji dela kot pravno obvezujoči minimalni standardi, ki se morajo upoštevati pri sklepanju pogodb o zaposlitvi na individualni ravni. Da imajo države z večjim deležem delavcev, za katere veljajo kolektivne pogodbe, višje plače in manjše plačne razlike, izpostavlja tudi Evropska komisija v pravnih podlagah za sprejem najnovejšega predloga direktive EU o ustreznih minimalnih plačah. Zato je treba spodbujati sistem kolektivnega pogajanja v javnem in zasebnem sektorju in ga prilagajati spremembam v sferi dela ter kritično opozoriti na primere omejevanja pravice do kolektivnega pogajanja.