Powered by
Besedila Alme M. Karlin zaznamuje empatična težnja po preseganju meja lastnega sveta s pomočjo estetike in duhovnosti. Pri tem je pomenljivo, da v analitični perspektivi tako estetski (fikcionalnost, večpomenskost) kot tudi metafizični potenciali (kenoza, apofaza) ostajajo neizkoriščeni. Temeljno potezo poetike Alme M. Karlin lahko odkrijemo šele v značilnem povezovanju obeh razsežnosti. Poseben učinek njenih besedil izhaja prav iz diskretne drže, ki omogoča vzajemno transgresijo. Estetska gesta fikcionalizacije služi le kot ozadje, pred katerim se izkaže, da metafizične razsežnosti ni mogoče fikciona‑ lizirati, metafizične reference pa pričajo o tem, da je njihova odprtost absolutnejša od estetike večpomenskosti. Tako se znajdemo v svetu duhovne estetike, ki oslabi temeljne ontološke in kavzalne mehanizme konstrukcije resničnosti. Razen tega je ključnega pomena tudi dejstvo, da koncept jaza kot osnovno načelo vzpostavljanja skladnosti ni oslabljen le spričo omenjene kontingence, temveč tudi z mejno bivanjsko izkušnjo nemoči v situacijah avtentične drugosti. V značilni poetični sintezi omenjenih dejav‑ nikov se ideja bližine ne kaže le v teozofskem smislu kot skupnem jedru metafizičnih tradicij, temveč tudi kot njihov apofatični praizvor. Svetovi drugih jezikov so dostopni le v molčečnosti počel, ki vzpostavljajo jezik in svet.